V letošnji razglasitvi MEDEA nagrad za e-izobraževanje, ki jih v vsako leto podelijo v okviru Online Educa konference v Berlinu, kot povabljen član mednarodne žirije sodeluje tudi predstavnik DigiEd-a, direktor Žiga Fon.

Nagrade MEDEA so priznanje za učinkovite in inovativne e-izobraževalne projekte, kjer sodniki na prvem mestu opazujejo vsebino in pristope, ki izvirno in uspešno izrabljajo nove medije za delo z učenci in katerih namen je doseči jasno opredeljene izobraževalne cilje. Sodniki v žiriji so dobili natančen seznam kriterijev, ki naj jih opazujejo pri prijavljenih e-izobraževalnih projektih. Kot zanimivost objavljamo krajši povzetek meril za presojo izobraževalnih e-aplikacij:

1. Pedagoška kakovost: kakovost didaktike in komunikacije,  jasno definiran in transparenten učni cilj,  kvaliteta rezultatov v učenju ali počevanje;
2. Uporaba medija: selekcija in poznavanje izbrane vrste medija, jasno izkoriščene koristi in prednosti, pravilna in smiselna uporaba izbrane vrste gradnikov;
3. Estetska kakovost: privlačnost gradnikov, doslednost stila in oblikovanja ter prilagojenost ciljni skupini uporabnikov, privlačnost e-izobraževanja in prijetnost uporabe;
4. Uporabnost: intuitivnost e-aplikacije, enostavnost uporabe, podpora, navodila, smernic, možnost povratnih informacij in pomoč;
5. Tehnična kakovost:  pomanjkljivosti v sistemu, težave s kompatibilnostjo, potreba po inštalaciji dodatne programske opreme in potreba po naprednem računalniškem znanju za uporabo e-aplikacije …

Enako intenzivno kot izobraževalni programi se v osnovnih, še zlasti pa v srednjih šolah razvijajo in spreminjajo tudi učne metode in pripomočki.

Učbenike, ki so bili doslej edini vir znanja, vse bolj dopolnjujejo internetne strani ter v zadnjem času tudi e-gradiva, katerih največja prednost so multimedijski elementi in interaktivnost.

Slava Pevec Grm s Centra za poklicno izobraževanje pravi, da so novi programi na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja kompetenčno zasnovani s poudarkom na povezovanju teoretičnega in praktičnega znanja.

»Pri tem niso pomembne samo poklicne kompetence, ampak tudi sposobnost sporazumevanja v slovenskem in tujem jeziku, uporaba sodobne informacijske tehnologije, socialne veščine in ne nazadnje tudi učenje učenja. Vse to pa zahteva timsko načrtovanje in izvajanje pouka ter ocenjevanje znanja,« pojasnjuje sogovornica.

Dodaja, da šolski kurikul na podlagi nacionalnega okvirnega kurikula pripravlja in kasneje tudi spremlja njegovo izvajanje programski učiteljski zbor, pri tem pa upošteva specifiko in potrebe posameznih šol.

»Prav timsko delo učiteljev in tesnejše sodelovanje z domačim okoljem in delodajalci sta največji novosti in izziva v poklicnem in strokovnem izobraževanju,« poudarja Slava Pevec Grm.

Pisanje učbenikov spodbuja tudi država

Tudi učbenike in druga učna gradiva za poklicno in strokovno izobraževanje sestavljajo predvsem učitelji. Pri tem sledijo ciljem izobraževalnih programov. »Ker je poklicno in strokovno izobraževanje slabo pokrito z učnimi gradivi, nastajanje novih učbenikov spodbuja država, precej učnih gradiv pa nastaja tudi s pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada,« pravi sogovornica.

Pojasnjuje, da se še posebno spodbuja nastajanje takšnih učnih gradiv, ki so, prvič, dovolj prožna, da se lahko prilagajajo razvoju stroke, zahtevam okolja, avtonomiji šol in potrebam dijakov, drugič, povezujejo splošno, strokovno in praktično znanje v koherentno celoto, tretjič, ponujajo sodobne metodično-didaktične rešitve, v ospredje pa postavljajo aktivno vlogo dijaka pri pridobivanju poklicnih in ključnih zmožnosti ter dijake navajajo na samostojno delo in iskanje virov informacij ter, četrtič, so jasno napisana in pregledna, vsebinsko usklajena, sodobna in brez napak.

Učbenike dopolnjujejo tudi internet in e-gradiva

Za sodobne učbenike je po besedah sogovornice značilno, da niso več edino učno gradivo. »Učenci imajo na voljo tudi različna delovna gradiva, zbirke nalog, preglednice, priročnike, revije, predvsem pa vire in gradiva, ki jih ponuja svetovni splet. V zadnjem času nastaja tudi vse več tako imenovanih egradiv, ki ponujajo multimedijske elemente in interaktivne vsebine.«

Za zdaj so e-gradiva še bolj dopolnilo tradicionalnim gradivom, so pa zelo pomembna, saj zaradi mutimedijskih elementov in interaktivnosti ponujajo drugačen način učenja, poleg tega pa spodbujajo uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki jo v današnjem času potrebujemo praktično že pri vsakem delu. »Uporaba e-gradiv in drugih virov na spletu je vezana na elektronski medij, zato je opremljenost šol z računalniki nujna, tako da imajo vsi učenci dostop do spletnih vsebin,« še poudarja Slava Pevec Grm.

Članek je bil objavljen v prilogi Prvi šolski dan (časnik Finance).

V zadnjih nekaj letih je svetovni splet naredil velik (r)evolucijski korak v smeri uporabniško orientiranega medija. Tim O’Reilly je temu preskoku leta 2004 nadel ime Splet 2.0. Socialno mreženje, uporabniška produkcija vsebin, sodelovalna okolja in druge prednosti koncepta 2.0 prehajajo tudi v e-izobraževanje, ki je v Sloveniji samo po sebi še v povojih.Vsi, ki se profesionalno ukvarjamo z e-izobraževanjem, čutimo in verjamemo, da ima novi splet večji kulturno, družbeni, intelektualni in politični vpliv kot prihod tiskarskega stroja. V tem trenutku si verjetno niti ne moremo predstavljati vseh sprememb, ki jih bo prinesla resnično dvosmerna narava interneta.

Na svojem blogu Steve Hargadon, ameriški strokovnjak za e-izobraževanje in nove spletne tehnologije, zbere večletno razpravo in odlično utemeljuje trende , ki jih prinaša E-izobraževanje 2.0. Internet postaja neskončna platforma za kreativnosti in produkcijo vsebin s strani vsakega posameznika, kar prinaša revolucijo v založništvu. Internet, ki je bil dolgo let enostranski medij (produkcija je bila omejena na tiste z računalniškim znanjem in financami), sedaj cveti v produkciji slehernikov: wiki-ji, blog-i, podcasti, video&foto objave, socialne mreže, sodelovanje… Spreminja se način, kako nastajajo vsebine, kako se objavljajo in kdo jih ustvarja.

Poplava informacij, ki jo je prinesel izbruh kreativnosti in vsebin povzroča zmedo med iskalci informacij, katerih glavna naloga je sedaj ugotoviti, komu in kateri informaciji posvetiti pozornost… in koliko te pozornosti.

Participacija je bistvo koncepta 2.0  - v spletu 2.0 sodelujemo tudi takrat, ko se tega ne zavedamo. Ko npr. kupujemo knjigo preko Amazona, je naš nakup že referenca za druge, ki iščejo knjige s podobno vsebino, saj Amazon zbira informacije o nakupih in jih posreduje drugim kot predlog za nakup. Potrošnik je lahko sedaj tudi producent - pro-sumer je novi termin, kombinacija besed “producer - producent” in “consumer - potrošnika.”

Doba sodelavca naznanja konec avtoritete. Prihaja doba sinergijskega učinka in zmanšanje vpliva strokovnjakov in avtoritete, saj sodelovalno okolje prinaša hitrejši napredek. Če pogledamo samo v izobraževanje - nekoč je bil učitelj tisti, ki je imel dostop do znanja, informacij in ga je posredoval učencem…sedaj je vse znanje dostopno vsem. V povezavi s prejšnjo točko, inovacije ne bodo več produkt “osamljenega genialnega izumitelja”, temveč bodo prihajale iz sodelovalnih skupin, kjer vsak posameznik doprinese svoje specifično strokovno znanje. Raziskovalni članki, delo in Nobelove nagrade so tako dandanes večinoma rezultat skupinskega dela.  Kombinacija povečane možnosti sodelovanja na specifičnih temah v globalnih skupinah in raznolikost sodelavcev, bo prinesla k eksploziji inovacij.

John Seely Brown provokativno trdi, da se največ učenja zgodi v diskusiji med učenci na hodniku po dejanskem predavanju. S porastom socialnih mrež na spletu bo socialno učenje postalo središčno. Skupinsko sodelovalno delo, diskusije, forumi, wikiji in komentarji na blogih… bodo prostor, kjer se bo odvijalo pravo e-učenje. To bo dramatično spremenilo razumevanje, kaj je izobraževalna institucija. Prehajamo iz gledanja na znanje kot “vsebino”, ki se prenaša iz učitelja na učenca, na razumevanje znanja kot družbene oblike: iz “Mislim, torej sem” v”Sodelujem, torej sem”, iz “Dostopa do informacj” v ” Dostop do ljudi”. Povečana je produkcija in prodaja specializiranih, marginaliziranih vsebin, tj. vsebin za ciljne skupine, ki dosedaj za založbe niso bile ekonomsko zanimive, saj so predstavljali daljši konec tržnega repa.

Socialne mreže bodo zavzele pomembno vlogo. Če bi bil Facebook država, bi bil 8. največja država na svetu. Najstniki imajo več prijateljev, ki jih spoznajo preko spleta, kot jih imajo v realnosti.

Več o tem si lahko preberite na blogu Steva Hargadona, želeli pa bi slišati vaše komentarje na to temo (kliknite komentar). Za konec pa še novi video Did you know?